Čas je zelo relativna dimenzija bivanja. V življenju človeka je 300 dni čas, ko je otrok iz nebogljenega dojenčka postal vedoželjen kobacaj in se začenja pripravljati, da se postavi na noge in začne raziskovati svet. V življenju enodnevnice (če verjamemo besedi na besedo in jo vzamemo dobesedno dobesedno), je 300 dni čas 300 generacij …
Za vrsto homo sapiens 300 generacij pomeni (v očeh posameznika) ogromen, malone nepredstavljiv časovni lok. Kolikšen? Približek k neki predstavi je kajpak mogoč, z nekaj matematike in nekaj zgodovine. Vzemimo za časovni lok ene generacije biblijski vatel – čeprav je star, v očeh današnjega človeka prastar in zastarel, a ni nujno slab, saj je večina preteklih 300 generacij živela v biblijskih časih – in predbibljiskih, če naj verjamemo, da sega biblijski čas (Prva Mojzesova knjiga, Genesis) le 4000 let pred naše štetje. Takrat se je človeški rod plodil mlajši, zato je bil generacijski ritem hitrejši kot današnji. V Jobovi knjigi je zapisano: »Job je potem živel še sto štirideset let in je videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu (42:16)«. Ker je 140 : 4 = 23,3333, je 300 x 23,3333 = 7000. Za danes, leta 2009 živečega človeka to pomeni, da takrat, ko misli na čas pred 300 generacijami, misli na leto 4991 pr.n.št., ali zaokroženo 5000 pr.n.št. Predstavljati si mora – če je iz sredozemskega prostora –, začetek mlajše kamene dobe, neolitika v jugovzhodni Evropi, začetek dobe stalnega naseljevanja, od katerega bo minilo še 3000 let do najstarejših datiranih artefaktov iz koliščarske kulture na ljubljanskem barju.
V življenju enega človeka je časovni lok 300 dni prav tako relativen: velik na začetku življenja – majhen proti njegovemu koncu (razen v kakšnih posebnih okoliščinah).
Disclaimer: Kar je tu zapisano o življenju muhe enodnevnice, je brez znanstvene podlage. Je preprosta zloraba imena nedolžnega insekta, katerega življenje v podobi eterično lahkotne in le svatovanju v rojih zavezane mušice – to traja manj kot en sam dan –, ima za seboj štiri leta garanja njene ličinke. Namerna zloraba zaradi aluzije na iluzijo, da biva le tisto, kar vidimo. Ni res: to je le antropocentrična, egocentrična iluzija – na srečo tistih, ki jih ne vidimo.
