sobota, 18. januar 2014

Ursula Le Guin, Carlos, Boštjan … vsak v svoji koži

¡Te quiero, Castaneda!  
ciklus Strastne bralke

Elizabeth Hand je v The Washington Post-u 29. 10. 1995 zapisala: 
"Ursula Le Guin achieved science fiction immortality in the 1970s, when her novels The Dispossessed and The Left Hand of Darkness could be found in any college student's dorm room, alongside works by Tolkien and Carlos Castaneda and Erica Jong." 

Avtorja slike je sicer morda navdihnila, poleg Carlosa Castaneda, le še Erica Jong, a koža njegove bralke, naj ne zameri, ljubitelja del Ursule Le Guin spomni na njeno pesem iz leta 2008





Koža – The Skin 


»Koža nas obdaja krog in krog,
da telo nam ne uhaja naokrog.«

Šestdeset že let poznam te stihe.
Resnice več je v njih, kot zdi se.

Če bi bili brez kože, kot oblak,
mar se ne bi mešal z nami vsak?

Mar telesa naša mala, končna,
bi ne bila od morja bolj neskončna,

plinasto razredčena še bolj kot zrak?
Bi bil tam in hkrati tu prav vsak?

Bi ti bil jaz in jaz bila bi ti,
oba pa skupaj le kaotične smeti?

Za tango, pravimo, je treba dva,
že res, kot eden, vendar ločena.

Koža vendar ni brez odprtin,
ki spustijo dušo noter, ven,

pa hrano, druge še banalnosti.
Za užitke je skrojena in za koristi.

Lahko jo je umiti, da se vsa sveti,
a gube, pike, madeže dobiva z leti

in sčasoma se ne prilega več tako,
kakor se mlada je nekoč, gladko.

A je še zdaj moj šotor za potep,
zavetje varno, zanesljiv oklep,

to, kar drugi vidijo kot mene,
ta tenka plast brez resne cene,

ki lično me obdaja z vseh strani,
telesom tujim vame ne pusti,
mene pa, za zdaj, ohranja v kosu.

Ursula K. Le Guin
prevod/translated by Zardéas
 

sreda, 1. januar 2014

Ognjemeti v Zemljemorju

foto © Zardéas

Ognjemeti v Zemljemorju niso kdove kako pogosti, tudi se po razkošnosti ne morejo kosati s tukaj in zdaj znanimi, kaj šele z onimi v Veli luki Terre Australis. Zato ne preseneča, da v opusu Ursule K. Le Guin o Zemljemorju lahko najdemo le tri omembe ognjemetov.

Prvič so omenjeni v sploh prvem delu o tem čar(ob)nem svetu, pravzaprav le o enem najzanimivejših otokov – o Pendorju. V zgodbi The Rule of Names ("Pravilo imen", 1964) beremo o g. Podhribarju, da "je bil edini čarovnik, ki ga je mali otok premogel, in si je zato zaslužil spoštovanje – a kako spoštovati majhnega, rejenega petdesetletnika, ki z navznoter zasukanimi nožnimi prsti raca po svetu, puha paro in se smehlja? Tudi pri delu ni bil kaj prida. Njegovi ognjemeti so bili resda dokaj bogati, a njegovi eliksirji so bili bolj blažev žegen." 

(Lahko bi rekli, da se je s Pravilom imen in na Pendorju sploh vse začelo, še posebej, če vemo, da je bilo pravo ime g. Podbregarja Yevaud, in da se je z njim pozneje srečal Ged, še pozneje arhimag Zemljemorja.)

Druga omemba ognjemeta v Zemljemorju je v noveli Zverca (Zgodbe iz Zemljemorja, izvirno Dragonfly, prva objava 1997), in sicer v zvezi s coprnikom (faliranim študentom magije z Rokeja) Oklovincem v času, ko je bil domači čarodej Brezarja, gospodarja zahodnološke Irie. On je "nekajkrat ob toplih pomladnih večerih pričaral tudi zelo lep ognjemet".

Tretja omemba ognjemetov je v zgodbi Temna roža in Diamant (Zgodbe iz Zemljemorja, izvirno Darkrose and Diamond, prva objava 1999), kjer o posestniku in trgovcu z lesom Zlateju in njegovem sinu Diamantu, ob sinovem devetnajstem rojstnem dnevu izvemo: "Zlate je naročil pivo, hrano in ognjemet, Diamant pa je poskrbel za godce."